stran je v izdelavi

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SALVE REGINA III * (english)

* Moje besedilo za razstavni katalog razstave SALVE REGINA III, 2019.
(Mestna galerija Nova Gorica, Februar, 2019)

Pismo vam, ki nas z neslišnimi koraki spremljate povsod
(Lahko tudi hvalnica smrti)

Vse to okrasje in praznovanje, ljubi, ki ste nemo in gosto navzoči, od zmeraj v oporo, je vam v čast. Odlepljenim od časa in od tega prostora. Moje praznovanje (slikarsko početje) je gradnja mostu k vam in slikarski material je gradnik. Običajno je moje stremljenje boleče banalno, takrat rušim in podiram. Včasih, zelo redko, mi v tišini ateljeja vendar uspe in sem vam blizu; in takrat je lepo in strašno. Rilke zapiše: “... a recimo, da bi me eden od njih / kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem, / ki biva močneje. Kajti lepota je le / strahotnega ravno še znosni začetek …” (Rainer Maria Rilke: Devinske Elegije – Prva elegija, prevod Kajetan Kovič, Mladinska knjiga 1988).

Tekst iz kataloga Salve Regina III je avtorsko besedilo, Natalije Šeruga Golob, o njenem slikarstvu. Avtorica je slikarka, ki v slikarstvu išče numinozno, skrito, prekrito in pradavno. Mysteriosum tremendum je občutenje in znak numinoznega. Je privlačnost grozljive skrivnostnosti, ki jo slikarka išče in najde v svojem ateljeju, v slikarstvu. Slikarstvo ji pomeni ritual in slikanje jo vedno znova vrne v mitični čas začetka; in-illo-tempore.
Atelje, Radenci, 2017

Zame edino mogoče je slikarstvo, ki temelji na pradavnem in večnem v vizualnem ustvarjanju. Slikanje je ritual;[1] most med realnim in transcendentnim. Zgolj praskanje po površini me dolgočasi in v retinalnem[2] slikarstvu nikoli nisem bila zares doma. Moje usmerjeno in zmedeno slikarsko delo v ateljeju je pot preko znanega v neznano, v odprto. Slikarstvo, ki je trdna gradnja mostu k vam, nemo navzočim, je tudi stremljenje in borba brez jasnega cilja in zaključka, je ouroboros (uroborus),[3] kjer retinalno in zavestno požira svoj rep, neretinalno in nezavedno.

Avtorsko besedilo Natalije Šeruga Golob iz kataloga Salve Regina III, o njenem slikarstvu. Nataliji Šeruga Golob pomeni podoba kače, ki grize svoj rep (Ouroboros, uroborus) skrivnostno povezavo retinalnega in neretinalnega v slikarstvu, lahko bi rekli tudi skrivnostno in neločljivo povezanost zavestnega in nezavednega v procesu slikanja in širše v umetnosti. Na fotografiji je podoba kače, ki grize svoj rep, (Ouroboros, uroborus) iz nagrobnega spomenika na pokopališču v Ferrari.
Ouroboros - Uroborus / Pokopališče, Ferrara, Italija, 2015

V izobilju—samoti šivam slikarsko platno z vidnimi šivi na kovinski podokvir. Tako vzbujam pradavno in staro. Sem daleč nazaj, šivam živalske kože za oblačilo kot zavetje, za varnost pred mrazom, pred zunanjim svetom. In sem hkrati zdaj, šivam platno, ki je moje zavetje pred površino vsakdana. Vsakič znova in illo tempore.[4]

V izobilju—samoti negujem slikarstvo, ki se sklada s temeljno strukturo sveta, v kateri je transformacija stalnica in smrt nepogrešljiva za tek in ravnovesje. Smrt kot pogoj ponovnega začetka. Odkar pomnim, se osredotočam na čas, minevanje in razkroj. Tega ne upodabljam le kot motiv, v zadnjih letih postaja čas, minevanje, razkroj del moje slikarske prakse. Tehnologijo slikanja dobesedno prežemam s časom, koncem, uničevanjem. Ko slika doseže določeno stanje, a še ni končana, jo hočem potisniti dalje, bliže vam, nemo navzočim. A tega ne zmorem z zavestno voljo. Vse deluje žalostno poceni. Ostane mi le upanje in vera v (po)moč materiala. Plast barve (pigment in vezivo), ki jo nanesem na že (še ne) končano sliko, mi odpre vrata in pokaže pot dalje. Sliko skoraj v celoti pokrijem s plastjo barve, ki jo nato odstranjujem na način, da material sam odkrije ali zakrije določene dele slike. To je korak, ki ga lahko naredim v temi ali miže, saj ga ne morem kontrolirati. Korak ponavljam, dokler me slika ne preseneti, da osupnem, otrpnem in me »oblije kurja polt«.[5]

Vzbudi se občutenje mysterium tremenduma[6] in numinoznega.[7] To je pot, ko vem, da slika postaja bolj prava. Naključje materiala ustvarja globlje, bolj temeljno in bliže vam (nemo navzočim), kot sem si jaz sploh želela. Za sliko je zmeraj usodna odločitev, kaj lahko naredim s čopičem in s svojo voljo in kaj naredi naključje materiala.

Uničenje in izginjanje podobe je prisotno skozi življenje vsake slike. Toda v procesu slikanja sem lahko jaz tista, ki skrčim ta čas. Sliko potiskam naprej v čas, bliže koncu, bliže smrti. Transformacija in uničenje ni le odgovor na: kaj je naslikano, temveč tudi odgovor na: kako je naslikano. Zavestna pospešitev časa v življenju slike je moje veselje. Na slikah tako ustvarjam minulo prihodnost v sedanjosti.

V izobilju—samoti se čas odlepi tudi od mene. Sem punčka, ki v zemljo na vrtu pokopava sličice na papirju. Kopljem jamice in vanje polagam barvne lističe, jih prekrivam s koščki razbitega stekla in zakopljem. Nekaj prelepega je v zemlji, pokopu.

V izobilju—samoti, na tleh ateljeja, sem tudi odrasla ženska, ki iz slikarskega materiala izkopljem slike. Nekaj prelepega je v zemlji, pokopu, in illlo tempore.

Ni mistike,[8]
blasfemično trdim.

Natalija Šeruga Golob, 2019

 


Opombe:

[1] Etimološki izvor besede ritual je latinska beseda »ritus«, ki označuje tako ceremonije, povezane z verovanji, ki so se navezovala na nadnaravno, kakor tudi preproste družbene običaje, šege in navade. Kljub razlikam v pomenskem polju rituala se večina antropologov strinja z dejstvom, da gre pri ritualu za standardizirano, ponovljivo vedênje, ki se dogaja na določenem prostoru in ob določenem času. Durkheim je ritual je povezal z religioznim verovanjem, ki predpostavlja delitev realnega in imaginarnega sveta na dva pola: sveto in profano. Ta delitev na dva dela je distinktivna lastnost vsakršne religiozne misli. Kljub temu da sveto in profano predstavljata dve absolutno različni resničnosti, je možen prehod med njima. Rituali so pravila vedênja, ki določajo, kako se mora človek vesti v prisotnosti teh svetih objektov ... Obredi, iniciacije, rituali omogočajo posamezniku, da zapusti svet profanega, v katerem je prebival do tedaj, in vstopi v območje svetih stvari. Povzeto po: Émile Durkheim: The Elementary Forms of the Religious Life, The Free Press, 1995 (Translated by Karen E. Fields).

[2] Retinalno slikarstvo po Marcelu Duchampu pomeni zgolj vizualno. Duchamp govori o retinalnem slikarstvu v intervju leta 1956, v razgovoru z Jamesom Johnsonom Sweeneyjem (ustanovni direktor Guggenheim Museuma). Video posnetek intervjuja: Marcel Duchamp interview on Art and Dada (1956), https:// www.youtube.com/watch?v=DzwADsrOEJk.

[3] Ouroboros (uroborus ali urobor) je kača, ki požira svoj rep. V koptskem jeziku ouro pomeni kralja in v hebrejščini ob pomeni kačo. Obstaja več razlag simbola. Pomen ouroborosa razumevam, kot izhaja iz alkemijskega dela Michaela Maierja (1568–1622): Atalanta Fugiens (Atalanta Fleeing), Oppenheim, 1618. V ouroborosovem obroču lahko vidimo dvoje: spremembo in vrnitev časa in tudi začetek alkemijskega dela, pri katerem je potrebno zaužiti najstrupenejše, vlažen kačji rep. Ko se kača popolnoma prelevi, torej poje samo sebe, iz strupa zraste zdravilo. Glej: Alexander Roob, The Hermetic Museum, Alchemy & Mysticizem, Taschen GmbH, 2001, st. 400–429.

[4] Termin in illo tempore si razlagam s pomočjo Mircea Eliade. Mitični čas ali arhaičnokozmični čas ni mogoče znanstveno meriti, je pa bolj ali manj opredeljen z naravnimi cikli. Njegovo pravi izvor je in illo tempore, torej v neopredeljeni davnini, ki jo obujajo obredi. Zaradi paradoksa obreda vsak blagoslovljen prostor sovpada s središčem sveta, pa tudi čas kateregakoli obreda je enak mitskemu času »začetka«. S ponovitvijo kozmogonskega dejanja se konkretni čas, v katerem poteka graditev, vpiše v mitskega: graditev torej poteka in illo tempore, v času nastanka sveta. Glej: Mircea Eliade: Kozmos in zgodovina, Mit o večnem vračanju, Ljubljana, Nova Revija (Zbirka Hieron), 1992, str. 32 (iz angleščine prevedel Igor Bratovž).

[5] Kurja polt je mišljena kot prvi, primitivni in grobi izraz numinozne (svete) groze. Ta posebna groza pred neznanskim, ki ni navaden naravni strah, ampak je že prva vznemirjenost in slutnja skrivnostnega, proizvede neki povsem specifičen telesni povratni učinek, ki se pri naravnem strahu in grozi nikoli ne kaže na tak način: »po vsem telesu ga je hladno streslo«, »oblila me je kurja polt« ipd. Rudolf Otto trdi, da je kurja polt v tem primeru nekaj nadnaravnega. Glej: Rudolf Otto: Sveto: O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racionalnega, Ljubljana, Nova Revija (Zbirka Hieron), 1993, str. 26 (prevedel Tomo Virk).

[6] Termin Mysterium »tremendum« (grozljive skrivnosti) si razlagam z Rudolf Ottovo pomočjo. Mysterium »tremendum« je moment numinoznega. Skrivnost je zlahka že sama od sebe »srhljiva skrivnost«. Vendar ni nujno tako, oba momenta, tremendum in mysteriosum, sta sama na sebi vendar različna. Moment misterioznega v numinoznem lahko v religioznem doživetju prevaga »tremendum« in ga celo izniči. Tremor je sam na sebi zgolj strah, vsakomur poznano »naravno« občutenje. Otto ga uporabi kot najbližje, a kljub temu zgolj analoško določilo za povsem specifično čustveno reakcijo, ki je sicer podobna strahu in jo je zato mogoče razlagati po analogiji z njim, ki pa je sama vendarle nekaj povsem drugega od navadnega strahu. To je »strah«, ki je več od strahu. Navaja, da hebrejski hiq´dīš pomeni posvečevati in ga prevaja kot »heiligen«, posvečevati ali strahospoštovati.
[6] Tega strahu, s katerim neko stvar »posvečujemo v svojem srcu«, ne moremo primerjati z drugimi vrstami strahu, in zato ga lahko ovrednotimo s kategorijo numinoznega. Stara zaveza, piše avtor, je polna sorodnih izrazov za to občutje. Zanimiv je »emāt Jahveh«, »božji strah«, ki ga Bog izžareva in ga lahko pošlje kot kakega demona. Bistvo groze je povsem neodvisno od stopnje intenzivnosti. Lahko je tako močna, da gre skozi mozeg, da se lasje ježijo in noge klecajo, vendar pa lahko nastopi tudi v blagi obliki vznemirjenosti in kot komaj opazno ter bežno vznemirjenje duše. Noben naravni strah ne more prek golega stopnjevanja preiti vanjo. Lahko me napadejo skrajna tesnoba, strah, zgroženost, ne da bi bila v njih najmanjša sled občutja »neznanskega«. Otto navaja kot tisto, kar povzroči numinozni tremor orgé – Jahvejev srd, ki se ponovi v Novi zavezi kot orgé theoy. Hkrati ima ta srd jasne korespondence v predstavi o skrivnostni »ira deorum«, na katero naletimo v številnih religijah. Nenavadnost »Jahvejevega srda« je že nekdaj bodla v oči. Otto piše o tem srdu, da v številnih mestih Stare zaveze nima ta srd sam po sebi nikakršne zveze z naravnimi lastnostmi. Razplamti in kaže se na zagoneten način, je nepreračunljiv in svojevoljen. Ta ira ni drugega kot sam »tremendum«, ki je povsem iracionalen. Gre za občutje v religioznem življenju, ki je nenavadno odbijajoče, napolnjeno z grozo in ki moti tiste, ki želijo v božjem priznati samo dobroto, blagost, ljubezen, zanesljivost in samo momente naklonjenosti.
[6] Poleg Jahvejevega srda ali jeze stoji soroden izraz Jahvejeva gorečnost. Rudolf Otto razlaga grozo tudi iz grške besede »deinós« iz Sofoklove Antigone. Prevede jo kot »das Ungeheure«. Grozno je v tem primeru uporabljeno v (konotativnem) pomenu, ki ga navaja tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika ob besedi ‘grozen’, ki je gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle. Torej grozno, ki ni samo strašno, ampak tudi lepo. Odbijajoče in privlačno hkrati. Prav ta dvojna, paradoksna lastnost je bistveni indic Ottovega razumevanja svetega. Besedi »to deinon« najbolj ustreza prav to »grozno«, ki je »nekaj silnega, veličastnega, lepega in strašnega hkrati«. Povzeto po: Rudolf Otto: Sveto: O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racionalnega, Ljubljana, Nova Revija, 1993 (Zbirka Hieron), str. 23–64 (prevedel Tomo Virk).

[7] Besedo numinozno je izoblikoval Rudolf Otto v svojem obširnem delu Das Heilige, München, 1917 (Sveto: O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racionalnega, Ljubljana, Nova Revija, 1993 (Zbirka Hieron), str. 13–15, prevedel Tomo Virk).
[6] Otto Rudolf zapiše, da je to, da nekaj spoznamo in pripoznamo kot »sveto«, v prvi vrsti neko posebno vrednotenje, ki na ta način obstaja samo v religioznem območju. Pri raziskovanju svetega Otto Rudolf išče poseben naziv, ki bi označeval sveto minus njegov naravni moment ter minus njegov racionalni moment. To, kar skuša vsaj deloma pojasniti, namreč prevesti v občutenje, živi v vseh religijah kot njihova najnotranjejša lastnost, brez katere sploh ne bi bile religije. Posebej silovito pa živi v semitskih religijah, zlasti v biblijski. Tu ima svoje lastno ime kādoš, ki mu ustrezajo hagios, sanctus in sacer. V vseh jezikih ta imena sovključujejo »dobro« in dobro kot tako, namreč dobro na najvišji stopnji razvoja in v zrelosti ideje, in tedaj jih prevajamo kot »sveto«. Toda to »sveto« je po Ottu že postopna etična shematizacija in zapolnitev nekega samolastnega izvornega momenta, ki je lahko sam na sebi do etičnega povsem ravnodušen in ga lahko izpostavimo kot samostojnega. In že na začetku vsi ti izrazi nedvomno najprej pomenijo nekaj povsem drugega kot dobro, trdi avtor. Če kădoš enostavno razlagamo kot dobro, gre namreč v resnici za racionalistično preinterpretacijo. Za ta moment Rudolf Otto poišče naziv, ki ga bo ohranjal v njegovi posebnosti in omogočil, da ob njem hkrati dojamemo in označimo njegove morebitne podvrste in razvojne stopnje. Oblikuje besedo numinozno. Te besede ne more definirati v strogem smislu, ker nima nobene izvorne in temeljne danosti, ampak jo lahko le pojasni. Bralcu lahko pomaga le tako, da prek pojasnitve skuša privesti do tiste točke občutja, na kateri mu sama vznikne in se je zave. Ne moremo se ga v strogem smislu naučiti, temveč ga lahko le vzbudimo, prebudimo – kakor sploh vse, kar prihaja »iz duha«.

[8] Tudi besedo mistika si razlagam s pomočjo Rudolfa Otta. Avtor navaja, da besede Mysterium, mystes, mistika najbrž izhajajo iz korena, ki je še ohranjen v sanskrtskem muš. Muš pomeni ukvarjati se s skritim, prekrivanjem, tajnim (in zato ohrani tudi pomen krasti in ogoljufati). Mysterium pomeni najprej samo skrivnost v smislu nenavadnega, nerazumljivega, nepojasnjenega. Pristni mirum je tisto »povsem drugo«, thāteron, anyadalienum, aliud valde, tuje in začudujoče, ki je izpadlo iz območja navajenega, razumljenega in poznanega. Misterij brez momenta tremenduma je mirable ali mirum, je čudenje. Stupor se jasno razlikuje od tremorja, pomeni otrplo čudenje. Še bolj točen je thámbos, gr. popoln stupor ali »biti paf«.
[6] Mysterium velja za začudenje nad nadnaravnim, iracionalnim. Misteriozno je tisto, kar je in ostane vseskozi in v vsakem primeru nerazumljivo. Glej Rudolf Otto: Sveto: O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racionalnega, Ljubljana, Nova Revija, 1993 (Zbirka Hieron), str. 37–45 (prevedel Tomo Virk).
[6] Pri svoji razlagi in dojemanju mistike ne morem mimo izreka: »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.« // »Wovon man nicht sprechen kann, daruber muß schweigen.« (Ludwig Josef Johann Wittgenstein). In zato trdim, da se temeljnih filozofskih resnic lahko le dotaknemo, le nakažemo, jim zgolj prepustimo prostor, v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne strukture le dotaknem in prepustim prostor, da se razkriva samo. Vizualni in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne prekrijeta. S tem ko svet razkosamo na razne metajezike, ga približno definiramo in spoznavamo ter se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe.

 

 


 

 

NATALIJA ŠERUGA GOLOB: SALVE REGINA III

SODOBNA UMETNOST / CONTEMPORARY ART
(Platform for Contemporary Art, Life and Risk)
Published on March 2, 2019

 

 


 

 

CRÉDO* (english)

* Crédo sem zapisala za potrebe moje razstave (SALVE REGINA I, 2018),
toda že naslednjega dne sem razmišljala drugače ...

Sem slikarka. Zadnja leta razvijam slikarski model, ki se sklada s temeljno strukturo sveta, v kateri je transformacija stalnica in je konec pogoj ponovnega začetka. Slikarski model, ki ga razvijam temelji na pradavnem in večnem v vizualnem ustvarjanju. Slikanje mi pomeni ritual, most med realnim in transcendentnim. Ritual kot standardizirano, ponovljivo vedenje, ki me poveže s pojmom transcendentalnega. Če predpostavljam delitev realnega in imaginarnega sveta na dva pola: sveto in profano (kot dve absolutno različni resničnosti) mi ritual ustvarjanja predstavlja most med tema dvema svetovoma. Umetnost je stvar duha in njeno poslanstvo je približevanje smislu življenja. Ni mistike, sem davno tega blasfemično zapisala v slikarski dnevnik. Mysterium velja za začudenje nad nadnaravnim, iracionalnim. Misteriozno je tisto, kar je in ostane vseskozi in v vsakem primeru nerazumljivo. (O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati. / Wovon man nicht sprechen kann, daruber muss schweigen. - Ludwig Josef Johann Wittgenstein) Temeljnih filozofskih resnic se lahko le dotaknemo, le nakažemo, jim zgolj prepustimo prostor, v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne struktura sveta le dotaknem in prepustim prostor, da se razkriva samo. Vizualni in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne prekrijeta. S tem ko svet razkosamo na razne metajezike jezike, ga približno definiramo in spoznavamo ter se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe.

Slikarska platna z vidnimi šivi šivam na kovinski podokvir. S takšnim nosilcem slike želim vzbuditi asociacije na staro, pradavno, arhaično. Od kar pomnim se v delu osredotočam na čas, minevanje in razkroj. Tega ne upodabljam kot motiv, temveč postaja v zadnjih letih del moje slikarske prakse. Tehnologijo slikanja dobesedno prežemam z uničevanjem. Svoje slike prekrivam s »pepelom« - mešanico belega (PW6) in črnega pigmenta (PBk7) ali z »zemljo« - zemeljskimi pigmenti (α-FeOOH). Barvo nato odstranjujem na način, ko prepustim materialu, da sam odkrije ali zakrije dele slike. Ta korak uničenja oz. izginjanja podobe, običajno a zagotovo, naredi čas. Zadnja leta sama, z zadnjim slikarskim posegom, preuredim čas, ga skrčim, pospešim in skoncentriram v slikarski postopek. Minevanje, preobrazba ni le odgovor na »Kaj je upodobljeno?« ampak tudi odgovor na »Kako je upodobljeno?«. Na slikah tako ustvarjam minulo v sedanjosti.

Natalija Šeruga Golob, 2018

 

 


 

 

Intervju z umetnico Natalijo Šeruga Golob ob razstavi Salve Regina v kleti Minoritske Cerkve v koprodukciji Umetnostne galerije Maribor in Lutkovnega Gledališča Maribor, objavljen v Večeru 17. maja 2018. Spraševala je Melita Forstnerič Hajnšek.

Natalija Šeruga Golob na svoji razstavi Salve Regina v kleti Minoritske cerkve, 2018
(foto: Andrej Petelinšek)

 

Kjer so vsi, mene ni*

* Intervju z Natalijo Šeruga Golob - za Večer je spraševala Melita Forstnerič Hajnšek
(VEČER, 17. maj 2018)

Z avtorico po njeni razstavi Salve Regina v kleti Minoritske cerkve v Mariboru – predstavlja se tudi v Kibla Portalu na razstavi del študentov Metke Krašovec Prisotnosti V kleti Minoritske cerkve Lutkovnega gledališča Maribor gostuje do 2. junija razstava Umetnostne galerije Maribor Salve Regina akademske slikarke Natalije Šeruga Golob (letnik 1971). Med arheološkimi najdbami je na ogled dvaindvajset slik večjega formata iz cikla Pregrinjala, 40 miniaturnih slik Ogledala in video Salve Regina, sestavni del razstave je tudi glasba Arva Pärta ter esejistično delo Vodno znamenje ruskega pesnika in pisatelja Josifa Brodskega. Slikarka v katalogu zapiše: "Vse to okrasje in praznovanje je tebi v čast. Za takrat, ko se vrneš v znano, ko se razsipaš nazaj v čas." In nadaljuje z daljšim odlomkom iz eseja Brodskega, v katerem avtor opisuje obisk neke beneške palače, hodnike polne ogledal ter prelomni trenutek, ko namesto sebe v ogledalu zagleda črni nič, globok in vabljiv, nemara naslednji hodnik. Povezava razstave z Benetkami se nadaljuje v naslovih slik. Vse razstavljene slike nosijo imena beneških cerkva. Kustosinja razstave je Nataša Juvan.

Sprehod z avtorico po minoritski kleti je zanimiv vpogled v njeno ustvarjalno prakso. Slikarka se hkrati predstavlja tudi na skupinski razstavi študentov Metke Krašovec v Kibla Portalu, saj sodi v druščino velike, pravkar preminule slikarke.

Začniva z vašo profesorico, pravkar preminulo Metko Kraševec. Kakšen je spomin nanjo?

"Spomnim se je po obiskih v ateljejih akademije, ko je vedno hotela več in bolje, kot smo naredili. Danes smo vsi preveč, prehitro zadovoljni in nekritični. Najbolj mi je ostala v spominu njena disciplina, natančnost opazovanja, doslednost. Študij pri njej je bil zame osvobajajoč."

Hodili ste na mariborsko Drugo gimnazijo, likovno umetnost vas je učil veliki slikar informelist Rudolf Kotnik. Kako pa je bilo z vstopom na akademijo?

"Da, toda na gimnaziji so bile zame takrat pomembne slikarske delavnice, ki jih je vodil akademski slikar Rudi Uran. Bil je odločilen za to, da sem šla na slikarstvo. Sprejemne izpite na akademijo sem delala štirikrat, v četrtem letniku pa sem dobila študentsko Prešernovo nagrado. Bila sem neposlušna, samovšečna, trmasta, preveč samosvoja. Medtem sem v Mariboru končala še štiri letnike likovne pedagogike. Po diplomi sem se vpisala na podiploski študij pri Bojanu Gorencu, ki mi je dal občutek za metafiziko v slikarstvu, vedenje o tem, da je nekaj za vidnim. On ni gledal slike zgolj retinalno, vizualno. Danes, skoraj že dvajset let po akademiji, na moje delo vpliva predvsem življenje z možem, akademskim slikarjem Milanom Golobom, in njegova brezpogojna nekompromisna osredotočenost na slikarstvo. Danes vem, da je brez metafizične vsebine, brez substance, vse samo praskanje po površini. Čutim, da stojim na ramenih slikarskih prednikov. V mojem tabernaklju je zraven meni ljubega nakita razglednica z reprodukcijo Zbora članov Kraljeve akademije za slikarstvo in kiparstvo 18. stoletja. To stanje na ramenih prednikov razumem kot zapis vseh dosežkov in znanj v svojem telesu. Kot slikarka se ne navdihujem od drugih slikarjev. V nekem intervjuju je Marcel Duchamp dejal, naj slikar raje išče navdih v literaturi ... Razmišljam tudi o tem, da je do Édouarda Maneta slikarstvo temeljilo na religiji ali literaturi, kasneje z impresionizmom pa postane zgolj retinalno, vizualno. Kam je šel duh, metafizika?"

Vaše šivanje platen na kovinska podokvire je nekaj povsem avtorskega, vam lastnega. Ta spoj brutalnega materiala in nežne strukture platna je zanimiv. Slike ste nevsakdanje obesili na kovinske vrvi po prostoru minoritske kleti?

"Slike na steni niso dobro funkcionirale niti jih nismo smeli obešati na arheološko zaščitene objekte v kleti Minoritov. Dodali smo kovinske stebre itd., v Lutkovnem gledališču Maribor so mi pri tem zelo pomagali, res so se izkazali. Tudi s kustosinjo Natašo Juvan iz UGM sva odlično sodelovali pri postavitvi. Moja začetna vizija je bila postaviti razstavo v neformalnem, nekonvencionalnem galerijskem prostoru in Simona Vidmar iz UGM je predlagala prostor v kleti Minoritske cerkve. Slikarska platna z vidnimi šivi šivam na s starimi cunjami oviti železni kovinski podokvir. Pri tem delu imam na koncu krvave prste. S takšnim nosilcem slike želim vzbuditi asociacije na staro, pradavno, arhaično. Odkar pomnim, se v delu osredotočam na čas, minevanje in razkroj. Tam, kjer so vsi, mene ni. Potrebujem metafizični prostor in čas in ko šivam, si ustvarjam oboje, prvinski in arhaični vstop v sliko. Vseskozi imam pred očmi jamske slikarije izpred 30 tisoč let, ko je bil slikar sam, praktično v temi in ni delal za občinstvo. Komuniciral je s tistim onstran. Delal je z zemeljskimi pigmenti in tudi sama delam z njimi, seveda jaz uporabljam še druge pigmente, pigmente našega časa. Napeto slikarsko platno na lesen pravokoten podokvir se mi zdi preveč instantno, preveč splošno, univerzalno. Potrebujem nekaj starožitnega in prvinskega in to je moje šivanje okvirjev."

Kako naslavljate slike? Zmago Jeraj, ki je imel cel opus Brez naslova, mi je nekoč dejal, da preveč usmerjajo gledalca. Zakaj ste izbrali naslov razstave Salve Regina iz Marijine antifone?

"Ne zbiram naslova jaz, zbere ga vedno neko naključje. Imam seznam beneških cerkva in po naključju izberem ime cerkve ter z njim poimenujem sliko oziroma naključje izbere ime. Tudi naslov razstave Salve Regina je prišel k meni po naključju, z glasbo Arva Pärta. Ta naslov je prišel, ko so bile slike končane in preden sem prebrala, da je minoritska cerkev Marijina. Temeljnih filozofskih resnic se lahko le dotaknemo, jih le nakažemo in jim zgolj prepustimo prostor, v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne strukture sveta le dotaknem in prepustim prostor, da se razkriva sam. Vizualni in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne prekrijeta. S tem ko svet razkosamo na razne metajezike, ga približno definiramo in spoznavamo ter se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe. 'O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati', pravi avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein."

Tematika vaših slik človeških figur deluje malce morbidno, kot bi gledal rentgenske posnetke. Hkrati pa je tudi mehkoba v teh platnih. In barve so zelo drugačne, posebni pigmenti, kot bi slike prekrili s pepelom? Kako valovite med formo in vsebino?

"Oboje gre hkrati. Kako je nekaj upodobljeno in kaj je upodobljeno, je enako pomembno. Na slikah ustvarjam minulo v sedanjosti. Minevanje, preobrazba ni le odgovor na 'kaj je upodobljeno', ampak tudi odgovor na vprašanje 'kako je upodobljeno'. Tehnologijo slikanja dobesedno prežemam z uničevanjem. Svoje slike prekrivam s 'pepelom' - mešanico belega in črnega pigmenta ali z zemeljskimi pigmenti. Vezivo je akrilno mat. Barvo nato odstranjujem na način, ko prepustim materialu, da sam odkrije ali zakrije dele slike. Ta korak uničenja oziroma izginjanja podobe običajno, a zagotovo, naredi čas. A zadnja leta sama, z zadnjim slikarskim posegom, preuredim čas, ga skrčim, pospešim in skoncentriram v slikarski postopek."

Drugi del razstave - miniaturke - spominjajo na ikonice. Mala platna so položena na visoke podije. Kako korespondirajo ta platenčka z velikimi obešenimi Pregrinjali?

"Ko je Moderna galerija v Ljubljani izbrala slovenske slikarje za stalno zbirko Imago Mundi Luciano Benetton Collection, sem prvič naredila sliko zelo malega formata 10×12 cm. Vsa dela v zbirki so tega formata. S to sliko so se mi začeli odpirati mali formati. Včasih je zunanji pritisk koristen, da presežeš svojo omejitev in predsodek. Osemnajst let nisem delala na klasični podokvir, a sem vendarle sprejela povabilo za delo na klasičnem majhnem pravokotnem formatu. Slike Ogledala sem že med delom videla, v položaju, ki spominja na branje knjige ali pisanje na mizi oziroma pultu stoje. Zato so Ogledala položena na visoko mizo in ne obešena na steni. Tako kot velike slike Pregrinjala in tako kot video tudi slike Ogledala odpirajo še neka druga vrata. Hočejo povedati še nekaj drugega kot velike slike."

Na razstavi je tudi video s prizorom otroškega vrtiljaka in glasbo Ogledala Arva Pärta. Kaj predstavlja v kontekstu Salve Regina?

"Video Salve Regina sem posnela nek jesenski popoldan na osrednjem trgu v italijanski Palmanovi. Trg je bil prazen, skoraj brez ljudi, nebo nad mestom svetlo, na tleh svetel pesek in svetle fasade hiš ... Na trgu je bil delujoč cirkus in karosel z otroškimi konjički, skoraj brez obiskovalcev. Zame nekaj nezemeljsko lepega in privlačnega, in takrat sem posnela kratek video. Na razstavi je napis na steni ob videu vprašanje gledalcu: 'Ali slišiš zvonjenje pradavnega, ropotanje in otroški svet svojih prednikov?' Video prinaša krožno, neprekinjeno gibanje in lahkotnost celotni postavitvi. Slike so ob sebi potrebovale nekaj povsem drugega, druga vrata. Tudi otroški leseni konjiček ima posebno vlogo na razstavi in v mojem življenju."

 

 


 

 

Intervju s slikarsko Natalijo Šeruga Golob. Slikarka v interjuju odgovarja na vprašanja o svojem slikarskem delu, ljubezni do slikarstva, ljubezni do razpada in ljubezni do ponovnega zaćetka ter preobrazbe. Zanjo je slikarstvo brez metafizićne vsebine le praskanje po površini. Slikarka trdi, da je namen umetnosti približevanje smislu življenja.

Natalija Šeruga Golob v atejeju, 2016
(foto: Milan Golob)

 

INTERVJU Z NATALIJO ŠERUGA GOLOB*

* Za Kunstwirk je spraševala Maja Škerbot - Radenci, 14. julij 2016.
(Maja Škerbot is the founder of the digital arts platform Kunstwirk,
which supports the emerging art across Berlin, Germany and Slovenia.)

 

Na obisku si mi izjavila, da "smo lahko srečni, da se lahko ukvarjamo z umetnostjo oz. da se organiziramo tako, da se sploh lahko ukvarjamo z njo".

Da, srečna sem, zato ker sem že davno izbrala umetnost kot način preživetja. In srečna sem, da sem bila rojena v prostoru in času, ki mi to dopušča. Imamo možnost, da se ukvarjamo in večino časa svojega življenja preživimo z umetnostjo, z dejavnostjo, ki daje odgovore na vprašanja o smislu življenja. Mislim, da je naš prostor in čas v veliki meri dobrohoten do umetnosti, jo dopušča in celo podpira. Življenje je zmeraj večje, resničnejše, bujnejše v družbi z umetnostjo.

Kaj pomeni biti profesionalna umetnica?

Profesionalna umetnica zame pomeni, da večino časa in večino koncentracije, usmerjenosti porabim za svoje ustvarjalno delo. Raziskovanje, odkrivanje neznanega pa je predpogoj vsakega profesionalnega ukvarjanja s čimerkoli.

Kaj pomeni biti profesionalni umetnik v Sloveniji danes?

Profesionalni umetnik v Sloveniji je sicer obkrožen z določenimi kulturno - topografskim okoliščinami, toda smo Evropa leta 2016. Trenutne okoliščine v Sloveniji so zmerno prijazne, profesionalnih umetnikov je veliko. Mnogi imamo podporo države, teče nam delovna doba, zavarovanje in včasih celo od države prejmemo denarne žepnine. Res pa je tudi, da v Sloveniji ni nikakršnega umetniškega trga, v ljudeh ni kolektivnega spomina na življenje z umetnostjo.
Samohodce, ustvarjalce, ki ne sledimo meanstreamu pa tako in tako kjerkoli druži nevarnost, smo brez zaščite in brez vodstva. Ostaja nam le zaupanje vase.
Od zmeraj so nekateri ustvarjalci presegali svojo domačo vas in običajno se je zapustitev manj oz. netolerantnega okolja zelo obrestovala v ustvarjalnem smislu. Če so zmogli posamezniki prejšnjih generacij samohodcev preživet in realizirat svoje slutnje, zmorem tudi jaz, danes in tukaj.

Razlikuješ med ženskim in moškim pristopom ustvarjanja umetnosti?

Verjetno so razlike med različnimi načini (energijami) pristopa k čemurkoli, tudi ustvarjanja. A menim, da to ni toliko stvar biološkega spola kot je stvar energij in substance ustvarjalca. Verjetno obstajajo ženske ustvarjalke z moškim pristopom in moški ustvarjalci z ženskim pristopom. Razliko med pristopoma vidim bolj kot določen, načrtovan, premišljen vstop v proces ustvarjanja in nasprotje temu odprt, razpršen vstop v delo. V umetnosti (slikarstvu) so pravila in je hkrati kršenje vseh pravil, verjetno je podobno s pristopom, ki definira prvi korak in nato naslednjega in naslednjega… Različni pristopi, koraki v procesu dela se prepletajo.
Ne glede na različne pristope obstaja le ena umetnost, ne moška ne ženska ampak tista, ki je dobra in vse tisto ostalo, kar so zgolj nepomembni artefakti. Umetniška dela pa seveda lahko klasificiramo glede na čas, prostor, spol avtorja, medij …

Se ti zdi, da obstajajo razlike med slovenskimi umetniki (ne glede na spol), ki delajo v Ljubljani oz. so vezani na vezani na veje slovenske umetnostne institucije, in umetniki, ki delajo v manjših slovenskih krajih, ti - recimo - v Radencih. Kakšni so manki življenja in delovanja na "periferiji" in kakšne so tovrstne prednosti?

Razlike pogojene s topografijo so v vseh dejavnostih. Dobro je, da se ustvarjalci, ki so odvisni od drugih ljudi, določenih infrastruktur in institucij, ki le to potrebujejo za svoje ustvarjalno delo, tega dovolj hitro zavejo in izberejo svoje primerno življenjsko okolje, da kasneje niso kot riba brez vode. Na srečo sem dovolj hitro vedela, da vsega tega ne potrebujem za svoje delo, potrebujem le prostor, atelje in vrt, kjer sem Maria Antoniettta (me dogajanje zunaj ne zanima). Čutim predvsem prednosti miru in odmaknjenosti.

Osebno dojemam umetnost kot ne direktno komunikacijo z drugim. Kot družbeno-angažirano reakcijo na aktualno situacijo na eni strani ter na drugi kot uvid v smislu Arhimedove heureke, torej silno podobno kot delujejo najprodornejši znanstveniki, denimo Einstein, ki je idejo za svojo relativnostno teorijo dobil v preblisku ter kasneje potreboval dve leti, da jo je matematično utemeljil. Kako ti gledaš na umetnost, na poslanstvo sodobne umetnosti?

Umetnost je stvar duha in njeno poslanstvo je približevanje smislu življenja. Umetnost zmeraj reflektira, je odraz časa, družbe, situacije, če to hočemo ali ne. Aktualni čas, situacija, tako in tako zmeraj reflektira v umetnosti. Že izbira medija, tehničnih pripomočkov, materialov vse to je reflekcija časa v umetnosti. Nikakor mi ni blizu širjenje polja umetnosti v različna znanstvena področja in prisvajanje dosežkov iz sociologije, biologije, ekologije, medicine .... Dosti preveč površno in lahko se mi zdi, ko se znanstveni dosežki iz različnih področij znanosti le »umetniško« aranžirajo in potem skoraj kot ready made postavijo v galerijski prostor. Od Marcel Duchampa je sto let. Easy come easy go.
Direktna, enoznačna in enopomenska pot ni zame. Če nekaj želim, mora tisto postati nepomembno, da se lahko tistemu sploh približujem. Dolgčas je, kadar so stvari zgolj enopomenske in so direkten, enoznačen dokument ali pa le parodija. Zelo sem kritična do tovrstnih umetniških praks. Dokument časa, kritika družbe naj nastaja kot stranski produkt v ustvarjanju umetnosti. Npr.:fino se mi zdi npr. delo Jorge Otero-Pailos, The Ethics of Dust, 2009. To je razstavljena velika silikonska plahta z ostanki vseh prašnih delcev Doževe palače v Benetkah. Silikonska plahta, ki je nastala, kot ostanek restavratorskega čiščenja fasade. Je odraz sodobnega časa (material, finančna obsežnost projekta in hkrati kritika onesnaževanja okolja) in delo ni bilo mišljeno kot umetniško delo, ampak je le to nastalo, kot stranski produkt sodobne restavratorske prakse.

Kakšen je tvoj pristop k umetniškemu ustvarjanju?

Zmeraj me je zanimalo transcendentno in umetnost je zame približevanje smislu življenja.
Pristop k ustvarjanju je posledica odnosa. Odnos jaz in slikarstvo je zame ritualen. Ritual kot standardizirano, ponovljivo vedenje, ki me poveže s pojmom transcedentalnega. Če predpostavljam delitev realnega in imaginarnega sveta na dva pola: sveto in profano (kot dve absolutno različni resničnosti) mi ritual ustvarjanja predstavlja most med tema dvema svetovoma.
Transcedentalno čutim predvsem kot grozno, ki je nekaj silnega, veličastnega, lepega in strašnega hkrati. Groza, ki ni navaden naravni strah, ampak je že prva vznemirjenost in slutnja skrivnostnega, čeravno najprej še v surovi obliki neznanskega. Že zelo zgodaj sem doumela, da me predmeti, ki me strašno plašijo, mi zbujajo grozo, neznansko privlačijo. To strašnost so mi vzbujale čisto običajne stvari npr. otroški gugalni konjiček, kljuke na vratih, ogromna akacija z gromozanskimi vejami na vrtu, starejši moški z palico, maček ... lahko naštevam ... vse to so stvari, predmeti, rastline, živali, ki so dobili svojo moč, kadar sem bila sama (praznina) in v tišini. Zgodilo se je, da sem belega otroškega konjička celo dala vstran in ga čez leta (drugega seveda) dobila za darilo… Občutek grozljive skrivnostnosti, »kurje kože«, ves čas iščem med slikanjem. O »kurji polti« piše tudi filozof Rudolf Otto, ki ta občutek kurje polti uvrsti v prve, primitivne in grobe izraze numinozne groze. Besede numinozno ne more definirati v strogem smislu, ker nima nobene izvorne in temeljne danosti, ampak jo lahko le pojasni. Bralcu lahko pomaga le tako, da prek pojasnitve skuša privesti do tiste točke občutja, na kateri mu sama vznikne in se je zave. Ne moremo se ga v strogem smislu naučiti, temveč ga lahko le vzbudimo, prebudimo - kakor sploh vse, kar prihaja »iz duha«. Rudolf Otto navaja več momentov numinoznega in Mysterium »tremendum« (grozljivega) je samo en moment numinoznega. [V angleščini strahu ustreza izraz awe, nemščina pa ima mnogo izrazov za grozo, strah, srh, tesnobo, ki pa jih v slovenščino ni moč popolnoma prevesti – Otto uporablja izraze heiligen (posvečevati, strahospoštovati), grauen (izraža surovejšo predstopnjo tega občutja), za višjo stopnjo pa se je uveljavil izraz erscauern (glej Rudolf Otto: Sveto: O iracionalnem v ideji božjega in njegovem razmerju do racionalnega, 1993, 23-24)]
Odlomek iz Svetega pisma 2 Mz 23,27: ... To je strah, poln notranje groze, kakršnega ne more vliti nič, kar je ustvarjeno, pa naj bo še tako močno in nasilno. Na sebi ima nekaj »pošastnega«.
Med ustvarjanjem sem ves čas na lovu za tistim, kar me plaši, je strašno in hkrati me vabi, mi je neznansko lepo. … Kajti lepota je le / strahotnega ravno še znosni začetek / in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, /da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen. / … (Rainer Maria Rilke, Devinske elegije, Prva elegija)
Denn das Schone ist nicht / als des Schrecklichen Anfang, den wir noch grade ertragen, / und wir bewundern es so, weil es gelassen verschmäht, / uns zu zerstören. / … (Rainer Maria Rilke, Duineser Elegien, Die erste Elegie)

Kaj želiš doseči s svojo umetnostjo?

Klativa zvezde z neba, pravi moj mož, slikar Milan Golob. Edino pravo, edino možno, edino smiselno v mojem življenju se mi zdi loviti dneve v ateljeju, ob odkrivanju neznanega.
S svojim ustvarjanjem zgolj strastno odkrivam novo in neznano, seveda s pomočjo slikarskih materialov. V poeziji najdem natančneje zapisano: …Razmišljajoč o drugem, takem / Še neodkritem kot zaklad, / Korak s korakom, mak za makom / Obglavila sem ves nasad… (Marina Cvetajeva) [Pesmi siroti, 7, 1936, nemškega prevoda nisem uspela najti, našla sem le angleški prevod: Thinking of something, carelessly, / Something invisible, buried treasure, / Step by step, poppy by poppy, /I beheaded the flowers, at leisure ...]

Svoje delo razstavljaš v ambientalnih postavitvah. Seznam del, ki si ga uokvirila s črnim okvirjem na eni od razstav v Rakičanu, deluje kot jedilnik, kot gledališki list. Tvoje razstave so celostne umetnine s poudarkom na slikarskih delih. Kakšen je tvoj odnos do razstavljanja v beli kocki?

Postavitev slik mi je zadnje čase v veliko veselje. Postavitev jemljem kot samostojno delo. Ne želim povedati tistega, o čemer govorijo slike. Postavitev nastane kot fuzija prostora in slik. Nekaj časa vnaprej vem, kje bo naslednja postavitev. Tako že v mislih, oblikujem postavitev z zavestjo, da ima vsak prostor svojo moč, s katero deluje na obiskovalca. Ob postavljanju, ko se srečajo slike in prostor zmeraj nastane nekaj povsem drugega, kar si nisem zmogla zamisliti, predstavljati vnaprej. Končna postavitev tako nastaja na licu mesta, dodajam stvari, jih oblikujem in jih postavljam na svoja mesta. Zato potrebujem in si želim čas za postavljanje.
Vznemirjajo me skrajnosti, npr. postavitev mojih slik v kakem muzeju, med muzejskimi kosi, v palači med starim pohištvom, v zapuščenem dvorcu in prav tako me zelo mika in se veselim postavitve v beli kocki.

Motivi, ki jih slikaš - kako jih najdeš? Kako te najdejo? Kakšen je proces?

Motivi so običajni (pokrajina, telo (okostje), drevesa, ornament, ladja). Bolj kot kaj upodabljati se ukvarjam z vprašanjem kako upodabljati… Torej manj pomembno se mi zdi kaj je upodobljeno, kot kako je upodobljeno.

Besedila, ki jih na spletni strani dodajaš svojim ciklom, niso ilustracije tvojega dela, so iste ideje, izražene v drugem jeziku. Kako jih najdeš? Kdaj jih najdeš? Zakaj jih iščeš? Kaj ti pomenijo? Zakaj morajo biti?

Splet je samostojen medij. Splet nikakor ni tovornjak, ki pač prevaža tovor (slike). Splet deluje na naše možgane (telo) drugače kot materialne stvari. Samo prikaz slik na zaslonu me v nekem trenutku več ni bil dovolj. Splet mi danes omogoča razpršen, nepregleden, lahek dostop do informacij. Le teh nikakor ne bi dobila v knjižnici in moji bližini, morda je tudi to ključ do izbire besedil za spletno stran.

Pa še malo opisa tvoje tehnike: - organski okvirji, nit, platno, pigmenti – zakaj aluzija na minulo?

Že ob koncu študija sem vedela, da pravokotna, običajno napeta slikarska platna niso primeren temeljnik za moja iskanja. Po veliko neuspešnih poskusih sem našla rešitev v prišitih platnih, na katera slikam že več kot 15 let. Priprava takšnega slikarskega temeljnika je zamudna in fizično naporna, ampak zame predstavlja edini možen, ritualni vstop v naslednje slikarske korake. Nit, platno, šivanka, pigmenti, stare knjige so zame nujni. Obožujem minulo, preteklo in s slikarskimi koraki tlačim sedanjost v preteklost, reorganiziram čas, zelo hitro hočem, da povsem novo zašito platno vzbuja občutek starega in izdihanega časa. To me vznemirja.

Kaj pričakuješ od gledalca svojih del? Kaj si želiš, da bi ob doživljanju tvojih del spoznal? Kakšno konkretno doživetje -?!?

Naj se bere samovšečno, a o gledalcu ne razmišljam. No. morda edino, da ga želim s svojim delom pridobiti na svojo stran, torej gledalca s svojim delom zapeljujem.

Kašna prihodnost nas čaka kot civilizacijo? Uvid? Špekulacija?

Prevlada zavesti in duha.

Če bi ne bilo nikakršnih omejitev, kje bi živela in ustvarjala?

Sem sanjač in samotar, kjerkoli, kjer bi lahko bila Maria Antonietta, palača z vrtom v Benetkah… Po vsakem obisku Benetk zmeraj še zelo dolgo v sanjah tavam po njih…. Sicer pa se doma v ateljeju počutim izvrstno.

Kateri umetniki oz. umetnice so tvoji vzorniki-vzornice? Zakaj?

Zagotovo je veliko avtorjev, ki so s svojim duhom pripomogli k lepšemu svetu. Poznam jih le peščico in nekaj, ki mi trenutno padejo na pamet jih naštejem. Zakaj; ker je v družbi z njihovim delom svet lepši.
Louise Bourgeois, Thierry De Cordier, Milan Golob, Nancy Spero, Berlinde De Bruyckere, Tacita Dean, Asger Jorn, Gioto, Ezra Pound, Paul Celan, Sylvia Plath, Marina Ivanovna Tsvetaeva, Stefan Zweig, Josif Brodsky, Andrei Arsenyevich Tarkovsky, Bela Tarr, André-Georges Malraux, Louis-Ferdinand Celine, Rainer Maria Rilke, Emily Jane Brontë, Friedrich Nietzsche.

Kateri misleci ali drugi profili so tvoji vzorniki-vzornice? Zakaj?

Občudujem vse posameznike z velikim duhom, ki so zmogli (zmorejo) preseči svojo človeško majhnost z brezpogojno zvestobo nečemu, kar jih je gnalo (jih žene). To je brezpogojna zvestoba svojemu raziskovalnemu delu. Moji vzorniki so posamezniki, ki jih je slast po odkrivanju novega zaslepila, tako, da niso zmogli videti ničesar drugega. In seveda občudujem vse ki so ne konformistično, kljub vsem nasprotjem vztrajali … veliko jih je, ki so pripomogli, da je naš svet lepši in naša civilizaciji na tej točki.
Raziskovalcem neznanega, samohodcem verjetno nikoli in nikjer ni in ne bo prav lahko. V ušesih imam besede mojega moža Milana, da je Marie Skłodowska-Curie preden je odkrila radij morala sama prekopati, presejati nekaj tone rude. Nihče drug ni mogel opraviti tega dela namesto nje. Še sama je zgolj slutila in ni vedela natančno kaj išče in zato ni zmogla dati navodil, parametrov za iskanje drugim. Iskala je novo, neznano. In Nikola Tesla, z brezmejno zvestobo raziskovanju. To me motivira in vse postaja vse v vsakem pogledu dosti lažje. Mi daje krila.

Na spletni strani si v enem od besedil omenjala svojo gubo na čelu. Omenila si jo tudi na obisku. Lahko prosim zapišeš misel o tem.

Menim, da nas telo izdaja. Kar je znotraj, je enako tudi zunaj, kar je spodaj, je enako zgoraj… Ne moremo se skrit, govorimo s telesom, glasom, gubami, brazgotinami več kot z besedami. Moja guba na čelu je zato, ker ne vidim na desno oko in veliko mižim nanj. Guba na čelu je posledica gledanja sveta skozi levo oko. Vznemirja me pogled na eno oko, npr.za vsa leta sem si zapomnila sliko Portrait of Gerolamo (?) Barbarigo, okoli 1510,Titian, ki visi v The National Gallery, London in kartica s to sliko je v mojem ateljeju že 20 let. Prav tako sem pozorna na pogled nazaj, ko obrnemo glavo in gledamo nazaj …

Kako sta tvoje otroštvo in mladostna faza vplivali na tvojo umetniško pot? Kakšna konkretna zgodbica, dejstvo? Omenjala si, da si bila vedno postrižena kot fanti, se igrala – s čim že, kje že?

Spomini so v redu, kadar prihajajo sami do nas, kadar ne brskamo nostalgično in patetično po nekem obdobju življenja. Da ta fant (jaz otrok), ki se je gugal na črnem konjička pred več kot 40 leti, da ta fant in konjiček me spremljata že neko obdobje. Res je spomini fantka-punčke in velika žalost so privreli enkrat med tekom, sledile so sanje in razmišljanja o gugalnici. Stari, beli, otroški, gugalni konjiček pa je tako in tako že neko obdobje prisoten v sredini mojega ateljeju. Punčka, fantek, ženska, zlati uhani, kadila, nalakirani nohti …. vse to je skrajno nepomembno, ko so slike, dela končana. Vse to je zgolj nematerialno orodje, kot so materialni pripomočki čopiči, cunje, voda, pigmenti …

Najbolj nenavadno oz. mistično doživetje - ne glede na tvojo umetnost. Prvi.

»Ni mistike« sem davno tega blasfemično zapisala v slikarski dnevnik …. Že od zmeraj čutim, da mi ustvarjanje odpira vrata v neke druge svetove duha. Mysterium velja za začudenje nad nadnaravnim, iracionalnim. Misteriozno je tisto, kar je in ostane vseskozi in v vsakem primeru nerazumljivo. O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati. (Wovon man nicht sprechen kann, daruber muss schweigen.) je zapisal avstrijski filozof Ludwig Josef Johann Wittgenstein.
Mysterium, mystes, mistika izhajajo iz korena, ki je še ohranjen v sanskrtskem muš. Muš pomeni ukvarjati se s skritim, prikrivanim, tajnim (zato ohrani tudi pomen krasti in ogoljufati). Imela sem mačka, ki sem mu dala ime Muš, kljub svoji polni skledi briketov jih je ponoči zmeraj kradel iz zaprtega paketa na kuhinjskem pultu … nomen est omen.

Mistično doživetje povezano s tvojo umetnostjo - eno konkretno prosim.

Od zmeraj se mi v družbi s slikarstvom dogajajo naključja, sinhronicitete, kurja polt… čarovnije. To je moj bencin, moje gorivo, na to delujem in to me poganja. Vedno znova, ko se mi zgodi čarovnija jo sprejmem, kot bombon iz vesolja.
Wittgenstein s svojim izrekom: O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati pove, da moramo v našem filozofskem raziskovanju priti do točke, v kateri bomo spoznali, da struktura jezika in sveta (kar je bil po Wittgensteinu osrednji filozofski problem) nikdar ne more postati objekt našega filozofiranja. Po njegovem stališču se lahko temeljnih filozofskih resnic le dotaknemo, le nakažemo, jim zgolj prepustimo prostor, v katerem se naselijo ter se razkrijejo same od sebe. Zato se mističnega kot temeljne struktura sveta, le dotaknem in prepustim prostor, da se razkriva samo.

Kje se vidiš čez deset let? čez dvajset? Štirideset?

Prihodnosti se veselim. Lahko se vidim v dobri družbi z izvrstnimi umetniškimi deli. Z menoj bodo umetniška dela, ki bodo vznemirjala in ne dopuščala ravnodušja. Kje? Nekje, kjer bom čisto blizu sama sebi, to je blizu svoji substanci in bodo pogoji idealni za delo, seveda v družbi Milana in mačka. Saj veš Maria Antonietta in njen svet …
…Prepuščeni smo sami sebi; nihče nas ne varuje niti vodi. Če nimamo zaupanja vase je vse izgubljeno. Če imamo preveč zaupanja, ne bomo prišli do vrednih odkritij. Treba je torej zaupati, ne da bi bili preveč zaupljivi. Ali je to mogoče (posible)? Ne vem, ali je mogoče, toda vidim, da je potrebno (necesario) ... (José Ortega y Gasset) [iz Ortegovega nagovora rojakom]

Kje najdeš verbalni del tvojega slikarskega jezika? Kako ga najdeš? Kako te najde?

Vizualni jezik in verbalni jezik se nikakor in nikoli povsem ne pokrijeta, prekrijeta. Kar je logično, drugače ne bi bilo potrebe po toliko metajezikih …. svet je z vsemi mogočimi jeziki večji, s tem ko svet razkosamo na razne jezike, ga s tem približno definiramo, spoznavamo in se približujemo spoznanju sveta in s tem spoznavanju samega sebe …

Kako ga vpenjaš (izbor besed) v proces in v slike?

Besede imajo zmeraj zamen najprej zven in nato pomen. Besede zmeraj pridejo ko so slike končane. Ko se z vizualnim jezikom približam nečemu, najdem besede, ki se prav tistemu približajo po čisto drugi poti.