Čarne risbe na iztrganih knjižnih listih

Dandanes ni namen umetnosti v tem, da je zgolj lepa, prijetna na oko ali dopadljiva, niti v tem, da nam godi in nas estetsko zadovoljuje, ampak tudi da izprašuje, opozarja in kritizira trenutno stanje našega načina življenja ter da se v njej odraža stanje duha in družbe kot kritičen odnos do naše civilizacije. Slikarki Nataliji Šeruga je blizu estetski red v nasprotju z kaotičnostjo sveta, v katerem danes živimo, in v katerem se zrcali tudi velik del umetnosti. Njeno soočenje s tem svetom je tiho, a nikakor ne nezainteresirano, umikajoče ali sprijaznjeno s takim stanjem. S svojim likovnim delovanjem v slovenskem prostoru je temeljito posegla v prvo desetletje tega stoletja. Vse do danes je ostala navezana na samosvojo in prepoznavno likovno poetiko z izhodišči v sodobni avtonomni sliki, kjer ji uspe vedno znova ujeti svež, nov in aktualen odsev sodobnega časa. Zadnja tri leta je ustvarjala risbe, ki jih je razstavila v treh različnih razstaviščih na tri različne načine, s tremi različnimi naslovi: Pokrajina iz voska (Equrna, Ljubljana, 2008), Orpiment (Umetnostna galerija Maribor, Maribor, 2009) in Risikare (Galerija Instituta »Jožef Stefan«, Ljubljana, 2010). Umetnica, znana po spogledovanju z minljivostjo na poseben in skozi svoja dela zelo otipljiv način, je s tokratno skrivnostno likovno govorico stopila korak dlje v spraševanju o svoji biti in o svojem bistvu.

Pri nastajanju serije 121 risb je svojim besedam, da raztrga tisto, kar ji je drago, sledila dobesedno: iz starih dvojnih slovarjev druge polovice 19. stoletja ( Kremers, Jacob, Kremers' new pocket dictionary of the English-Dutch and Dutch-English language, 1887, G . B. van Goorzonen in Janežič Anton, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, 1850, J. Sigmundova knjigarna v Celovcu ), na katere je bila skrajno navezana, je iztrgala knjižne liste. Nato pa jim je s svojim likovnim posegom nanje vrnila čarno ozračje, kakršno imajo stare, od časa porumenele in s čarobnimi besedami napolnjene knjige. Destrukcijo je spremenila v novo vrednost, v novo likovno izvirno umetnino, vstavljeno v silikon, ki poleg okvirja daje njenim drobnim delom tudi novo dimenzijo.

Z epskim zanosom, zvesta elegični pripovedi dosedanjega ustvarjanja, je na grundirane liste papirja naselila množico različnih motivov od človeških figur, skeletov, žuželk, praznih prostorov, megličastih zunanjščin… do najintimnejših zapisov, z nečitljivo pisavo spremenjenih v simbolično govorico. Motive, s katerimi slikarka pripoveduje svojo osebno zgodbo so spodbudile neposredne življenjske izkušnje, a so v njenih likovno prečiščenih risbah povzdignjene na raven simbolnega. Na slikovni ploskvi se odslikava tisto, kar se dogaja v umetniku samem. Pri Nataliji Šeruga je čustven odnos do sveta – kot v vseh njenih dosedanjih zaključenih ciklih slik – skrajno krhek in občutljiv. Gre za senzibilen, poetičen odnos do vseh velikih in malih dogodkov, s katerimi se slikarka sooča. Izbrane podobe so na poseben način navzoče in otipljive, a hkrati minljive, zastrte z megličasto kopreno, skozi katero le deloma pronica likovna pripoved. Ponekod so elementi obžarjeni s svetlobo, drugje dominirajo temne linije senc, nekje je v eno samo besedo podobe ujet trenutek, naklonjen glasbi, ali pa se oko ustavi na robovih kockastih tal, ki spominjajo na stare holandske slike.

Za risbe uporablja Šerugova zanimivo likovno tehniko, na različne načine kombinira pigment, oglje, kredo, pastel, barvni svinčnik, grafit, tuš in radirko. Njen ustvarjalni proces spominja na starodavne alkimiste, saj slikarka spreminja oblike in motive v vsebinsko drugačne oblike in motive, porumenele knjižne liste, na katerih so risbe, pa s silikonom uokviri kot posebne ikone. Nekateri v podobe ujeti trenutki so pajčevinasto prepredeni s svetlobnim tkivom, drugi so izrisani poudarjeno mračno. Prav zaradi asketske uporabe barve je slikarka za globino prostora in za plastično nazornost izrisanih motivov poudarila kontrastnost svetlo-temnih predelov, poleg tega pa je zato bolj ali manj izrazito pripravila liste slovarja (nanesla ali brisala osnovo). Pomembno vlogo igra tudi menjava svetlih in temnih predelov risb. Vmesni sivi toni so zabrisani, podobe so abstrahirane, v osrčju listov se prepletajo samo ujemajoče se in umirjene barve. Slikarka uživa v razkrinkavanju različnih oblik človeškega bivanja, v umirjenih tonih in sproščujoči čutnosti, v navidez nerazložljivih, a vendarle usklajenih kompozicijskih zasnovah, ki vodijo gledalčevo oko k osrednjemu motivu, včasih malo bolj zapleteno, drugič bolj neposredno.

Za tokratno razstavo je slikarka izbrala določeno število risb, ki naj z novim naslovom (Risikare je toskanska beseda, ki pomeni prebirati, izbirati) in novo postavitvijo na modrem žametu privzamejo novo vsebino. Izbrane risbe se širijo na vse strani. Širijo magični prostor univerzalnega spoznanja o svetu, narejenem po podobi človeka. Kako preproste se včasih zdijo misli, besede in podobe, ki se porajajo ob gledanju slik, pa vendar nosijo s seboj neverjetno čustvenost, občutljivost in sporočilnost. Govorijo o umetnosti, ki nosi v sebi eruptivno ustvarjalno moč (čeprav na videz krhko izrisano) ter možnost spreminjanja, transformiranja in vključevanja različnih pogledov v novo vizijo umetnosti. Slikarko Natalijo Šeruga zanimajo hkrati tako aktualna globalna kot osebna eksistencialna vprašanja, ki jih s svojo vrhunsko likovno govorico in izoblikovanim občutkom za risbo, kompozicijo in vsebino prenaša na izbrano podlago. Vsaka njena risba se zdi kot nosilec nenehno dopolnjujoče se in v večni krogotok življenja vpete pripovedi.

Tatjana Pregl Kobe
(Besedilo za razstavo Natalija Šeruga: Risicare, Galerija Instituta Jožef Stafan, Ljubljana, 2010.)